VIRI IN AVTORJI

Veliko priznanih avtorjev in avtoric, ter duhovnih ljudi, ki se posveča preučevanju Kristalov, Kristaloterapijo in Duhovnostjo se "STRINJA", da je MOLDAVIT Najmočnejši Kamen za razvijanje Jasnovidnosti, dvigovalec Intuicije, izredno močan pri iskanju in združevanju sorodnih Duš ter predvsem Kamen velikih Duhovnih preobratov in sprememb. MOLDAVIT kot Kamen Najčistejše LJUBEZNI ti temeljito spremeni Življenje, katero končno dobi Smisel in Cilj. Na najlepši način te poveže s Stvarnikom Nebes oziroma OČETOM vse NESKONČNOSTI.

Jakob Lorber

Gottfried Mayerhofer

Onosmil Zlatobor

Onohej Zlatove

Maria Valtorta

Emanuel Swedenborg

Brenda Rosen
Margaret Ann Lembo
Eric Pearl
Marilyn Ferguson
Katrina Raphaell
Judy Hall
Robert Simmons
Kathy Warner
Rachelle Charman
Valerie Barrow
Hazel Raven
Doreen Virtue
Jon Whale
Judith Lukomski
Scott Cunningham
Elke Lopes
Michael Gienger
Jean Houston
Naisha Ahsian
Gregory Branson-Trent
Robert Sardello
Sue Lilly
Philip Permutt
Katrina Raphaell
Tadej Pretner

MARIA VALTORTA

Marija Valtorta se je rodila leta 1897 v Caserti v Italiji. Umrla pa je 12. oktobra 1961. V neprestanih in hudih bolečinah je zadnjih 28 let svojega življenja preživela na bolniški postelji. V času od 1943 do 1947 je napisala v navadnih zvezkih 15.000 strani o Jezusovem življenju. Ti zapiski so izšli v prvi izdaji v letih 1956 do 1959 v 4 knjigah, v 2. izdaji od 1961 do 1967 pa v 10 knjigah na 5500 straneh.

Njen oče je bil oficir, mati pa profesorica francoskega jezika. Na žalost mati ni imela materinskega čuta. Kakor hitro je rodila hčerko, jo je oddala v rejo neki dojilji. Ko je deklica dopolnila četrto leto, jo je izročila redovnicam. Marija je zelo zgodaj pokazala visoko stopnjo inteligentnosti. Pokazala je nagnjenje do književnosti, toda mati jo je prisilila, da se je vpisala na tehnično šolo.

Ko ji je bilo 16. let, se je zaljubila. Mati je vzornega, diplomiranega mladeniča na surov način odgnala. »Od tega dne« 5. januarja 1914. leta, piše Marija v svoji avtobiografiji, »je med menoj in materjo prišlo do preloma.« V 18. letu življenja se je ponovno zaljubila v nekega oficirja, kateremu se je priljubila zaradi materinskega čuta. Mati je zatrla tudi to njeno ljubezen. Najbolj tragičen je bil zanjo 3. marec 1920. Tedaj je bila stara 23 let. Tega dne se je z materjo sprehajala blizu doma. Nenadoma se je približal nek mlad zločinec in jo udaril po hrbtu. Pri tem je vzkliknil: »Dol z gospodo in oficirji!« Marija je pri priči padla na tla. Po tem dogodku je morala tri mesece nepremično ležati v postelji. Bolečine so bile neznosne, spremljali pa so jih tudi visoka temperatura, vrtoglavica, povračanje, bolečine ledvic in aritmija (nepravilno delovanje) srca. Nikdar več ni okrevala. Od aprila 1934 ni več vstala iz bolniške postelje, na kateri je prebila 28 let. Stregla ji je Marta Diciotti.

Njen spovednik je bil Romualdo Migliorini. Začuden nad bogastvom duha, pobožnosti in nerazložljive potrpežljivosti te žene, ki se je docela in velikodušno izročila božji volji, ji je ukazal, naj napiše svoj življenjepis. Nekaj časa se je branila, nato pa je začela pisati, sede v postelji. Za mizo so ji služila kolena, na katerih je imela naslonjen zvezek.

Marta Diciotti, ki ji je stregla in spala z njo v isti sobi na sosedni postelji pripoveduje:

»Ko je pisala življenjepis, me je stalno prosila za zvezke. Pri tem mi je zaupala, da mora pisati neke „Nareke“. Takrat je pisanje življenjepisa prekinila. Jaz sem bila zelo obzirna, ničesar je nisem hotela spraševati. Sama mi je pripovedovala, da se ji ob postelji prikazuje Jezus in ji narekuje tisto, kar zapisuje. Kadar ne „narekuje“, ji prikazuje prizore, žive podobe, ki jih mora opisati. Razlagala mi je, da so „nareki“ lahko delo, da je to ne utruja, opis prizorov pa je zelo težak. Mora natančno opisati vse, kar vidi. To pa zahteva velik napor.

Seveda ni stalno pisala. In nikoli ni vedela, kdaj se ji bo Jezus prikazal. Zgodaj se je zbudila, opravila svoje molitve, nato pa se je lotila dela. Pletla je, šivala, vezla… Naenkrat je prenehala z delom in začela pisati. Razumela sem, da je zdaj „nekdo“ ob njej, pa sem zapustila sobo in jo pustila samo.

To se je dogajalo podnevi in ponoči. Kadar sem se prebudila, sem jo pogosto našla, kako piše. To je delala tudi v nemogočih pogojih: pri silnih bolečinah, neznosni poletni vročini, ostrem mrazu in celo ob bombardiranju. Nekoč sem jo vprašala:

„Ali se ti prikazuje vedno le Jezus ali še kdo?“

„Jezus redno, toda tudi presveta Devica in apostoli.“

Pripovedovala mi je, da vidi vse dogodke iz Jezusovega zemeljskega življenja. Vidi, kako je oblečen, kaj dela, posluša besede, ki jih izgovarja, celo besede svetega Jožefa in drugih oseb. Ko ji je Jezus pokazal vstajenje Lazarja, je občutila strašen smrad groba in trupla. Če je videla vesel prizor, je bila srečna in ganjena in je med pisanjem po tihem prepevala. Ko je videla žalostne prizore, kot so sodna obravnava, bičanje, križanje, je jokala, ihtela, se zgrožena tresla in postala bleda kakor sveča. V groznih bolečinah je doživljala trpljenje velikega petka.

Ti pojavi so približno trajali tri leta. Pozneje so počasi prenehali. Zadnjih deset let pred smrtjo je bila pogosto v zamaknjenju; komaj je kdaj spregovorila besedo.«

To je zapisala živa priča Marta Diciotti.

Zapisi Marije Valtorte o Jezusovem življenju so izšli pod naslovom »Il poema dell Uomo-Dio«, to je »Spev o človeku Bogu«.

Spev je prvič izšel v letih od 1956 do 1959.

Pred prvo izdajo so mnoge izpraševali za mnenje, celo papeža Pija XII. Odgovoril je: »Objavite vse, kakor piše, toda ne omenjajte, kako so spisi nastali. Kdor bere, naj razmišlja!«.

Knjigo so nekateri sprejeli z veseljem, drugi pa so jo zavračali. Mnogi so jo odklanjali, ne da bi jo prebrali. Polagoma so knjigo začeli prevajati v tuje jezike. Izšla je v francoščini, nemščini, angleščini,  španščini, portugalščini (deloma), japonščini (deloma), korejščini in hrvaščini (skoraj v celoti).

Poleg Speva o Človeku Bogu so zapuščini M. Valtorte tudi »Zvezki«: I quaderni del 1943 (Zvezki iz leta 1943), I quaderni del 1944 (Zvezki iz leta 1944) in I quaderni 1945 al 1950 (Zvezki od leta 1945 do 1950). Vsebujejo »nareke« in vizije, ki jih je imela M. Valtorta v navedenih letih; prinašajo pa tudi nekatera njena osebna pričevanja.

Izdajatelj je zvezke, ki jih je popisala M. Valtorta, zbral v tri zajetne knjige. Zvezki iz leta 1943 so izšli 1976. Za njimi so 1980 izšli Zvezki iz leta 1944 in končno 1984 Zvezki od leta 1945 d 1950. Iz vseh teh »Zvezkov« so bili izbrani odlomki za pričujočo knjižico »Antikrist in njegovi predhodniki«.

GOTTFRIED MAYERHOFER

Gottfried Mayerhofer je bil rojen leta 1807 v Münchnu v ugledni nemški družini. Ko je Oton, drugi sin bavarskega kralja, postal grški kralj, se mu je Mayerhofer pridružil kot častnik grške kraljeve vojske. Leta 1837 se je v Atenah poročil s hčerko trgovca na debelo in pozneje živel udobno življenje v Trstu. Tam ga je Jakob Lorber seznanil z besedili Ponovnega razodetja in postal je navdušen privrženec Gospodovega nauka. Finančno je pomagal založniku Johannesu Buschu pri izdaji "Velikega Janezovega evangelija" in drugih Lorberjevih del.

Leta 1870, že v starosti, je sam Gottfried Mayerhofer prejel dar slišanja notranje besede in do zadnjega leta življenja (1877) je tako kot Lorber izpolnjeval te plemenite naloge za Gospoda. Ker je pogosto delal ponoči, je Mayerhofer dobil sivo mreno in je moral iti na operacijo. Po tem je besede notranjega glasu raje narekoval bližnjemu prijatelju. Tako je z lastnim trudom prispeval k nastanku številnih del, v katerih so bila predstavljena vprašanja stvarjenja, življenja, poti k odrešitvi, sporazumevanja z duhovnim svetom in številna druga temeljna vprašanja življenja.

Najbolj znane knjige, ki jih je Gospod podaril človeštvu preko Gottfrieda Mayerhoferja so "Gospodove pridige", čudovita knjiga, polna moralnih naukov o vsakodnevni prevzgoji ljudi, ter "Skrivnosti stvarjenja" in "Skrivnosti življenja"ki sta izčrpen skupek duhovnih razodetij, ki pokrivajo najpomembnejše vidike človekovega obstoja. Vsa dela, ki smo jih dobili preko Gottfrieda Mayerhoferja, so popolnoma skladna z deli, prejetimi preko Lorberja, saj drug drugega potrjujejo in dopolnjujejo. V Mayerhoferjevih delih lahko tudi najdemo natančna sklicevanja na prihodnja znanstvena odkritja. Prav zato se Mayerhoferjeva dela štejejo, poleg Lorberjevega Ponovnega razodetja  Jezusa Kristusa za največjo Duhovno hrano, namenjeno pripraviti človeštvo na drugi prihod NEBEŠKEGA OČETA.

JAKOB LORBER

Jakob Lorber se je kot najstarejši izmed štirih otrok rodil 22. julija 1800 v viničarski družini v kraju Kaniža, Južna Štajerska (Slovenija).

Tako kot njegov oče Michael Lorber, ki je igral več instrumentov in je kot kapelnik vodil takrat po vsej Štajerski znano in priljubljeno družbo glasbenikov, je bil tudi Jakob izrazito glasbeno nadarjen. Ta talent mu je – skupaj z veliko marljivostjo – omogočil, da se je naučil igrati klavir, violino in orgle. V igranju violine je postal pravi virtuoz, kar je v Gradcu, kjer je živel od leta 1824 do svoje smrti 24. avgusta 1864, kot solist dokazal na več javnih koncertih, pa tudi kot skladatelj lastnih skladb. Kot samouk si je precejšnje sposobnosti pridobil tudi v risanju. Da bi si zagotovil sredstva za preživljanje, je po obiskovanju gimnazije do tamkajšnjega petega razreda in kasnejšem službovanju kot domači učitelj uspešno končal šolanje za učitelja v meščanski šoli. Toda ko je njegova prva prošnja za službo leta 1830 ostala neuspešna, je ta življenjski načrt znova opustil, se odtlej posvetil izključno glasbi in si svojo skromno eksistenco zagotovil kot privatni učitelj glasbe za violino in klavir ter uglaševalec klavirjev.

15. marca 1840 je med jutranjo molitvijo „v predelu Srca“ slišal jasen in zvonek glas, ki mu je ukazal: „Vstani, vzemi pero in piši!“ Sledeč temu skrivnostnemu klicu je zapisal sledeče besede: „Tako mi je govoril Gospod in v meni za vsakogar, in to je resnično, zvesto in gotovo: Kdor želi govoriti z MENOJ, ta naj pride k MENI, in JAZ mu bom položil odgovor v njegovo SRCE. Vendar naj MOJ GLAS slišijo le Čisti, katerih SRCE je polno PONIŽNOSTI. In kdor MI bo dajal prednost pred vsem svetom, ME ljubil kot nežna nevesta ženina, z njim bom JAZ hodil z roko v roki. Vselej ME bo gledal kot BRAT BRATA, in kot sem ga JAZ gledal že od vekomaj, še preden je obstajal.“

Lorber je poprej pravkar prejel nepričakovano ponudbo, da v operi v Trstu prevzame mesto drugega kapelnika in je že pripravil vse za pot. Toda po tem dogodku, ki ga je močno pretresel, se je, zdaj že v 40 leten, odpovedal tej mamljivi ponudbi in se je poslej kot „Božji pisar“, kot se je včasih imenoval, vse do svoje smrti posvečal zapisovanju tistega, kar je po „notranji besedi“ slišal v sebi in občutil kot glas JEZUSA KRISTUSA, kot Živo Božjo Besedo. Svoje pogosto borno preživetje si je zdaj moral še naprej zagotavljati kot učitelj glasbe in uglaševalec klavirjev. Svoj zajetni dedni delež je namreč posodil bratu, da bi si ta zgradil lastno eksistenco, vendar mu brat za časa življenja ni ničesar povrnil.

Za celotno vsebino Lorberjevih zapisov je med njihovimi prijatelji že dolgo uveljavljena oznaka „Novo Razodetje“ (za razliko od bibličnega „Starega razodetja“). S tem razodetjem naj bi ljudem industrijske in informacijske dobe postal dostopen izvirni in popolni Božji, odrešitveni in odrešenjski nauk – JEZUS ga je deloma moral zamolčati svojim apostolom in najožjim učencem – brez tradicionalnih in modernih zmot in popačenj, skupaj z nadaljnjimi, šele ljudem naše dobe razumljivimi razodetji. To se nanaša tako na osrednji Božji in odrešenjski nauk, kot tudi na pojasnila o Duhovnem prastvarstvu, razlogu in namenu nastanka materialnega vesolja ter na poboljšanje in nadaljnji razvoj zemeljskih umrlih v različnih onstranskih sferah.

Novo Razodetje nas tudi znova seznanja z zakonitimi analogijami med stvarmi in procesi v Duhovnem in naravnem svetu in pravim razumevanjem njihovega metaforičnega jezika. Poznavanje Duhovnih analogij, v JEZUSOVEM času so bili z njimi seznanjeni le redki posvečenci, je ključ do resničnega razumevanja globljega pomena mnogih besedil Stare in Nove Zaveze, zlasti Janezovega evangelija kot najbolj Duhovnega (mimogrede tudi najzanesljivejšega v zunanjih stvareh) izmed evangelijev, skrivnega Janezovega razodetja in tudi številnih besedil Novega Razodetja.

Slednje nudi tudi najboljšo osnovo za resničnosti ustrezno povezavo duhovne religije in pravega spoznanja narave v podobi sveta, v katero so znova vključene že v zgodnjekrščanski dobi izginule kozmične dimenzije in tudi področje nadčutnega/nadnaravnega (danes ga označujemo kot parapsihologijo in parafiziko). Tudi nenavadni, na splošno kot „čudež“ označeni dogodki in dejanja o katerih poroča biblija, katerih dejstvenost se največkrat zanika, z Novim Razodetjem izgubijo tradicionalni svetniški sij nepojasnljivega mirakla, saj so podvrženi višji, Duhovno vodeni naravni zakonitosti. To pa je razumljivo tudi za človeški razum. Krščanstvo in znanost, nauk o stvarjenju in razvojna misel, Srčno spoznanje in razumsko razmišljanje se v Novem Razodetju povezujejo v usklajeno krščanstvo, ki ni vezano na nobeno konfesionalno izpoved. V JEZUSU KRISTUSU zmore vse ljudi združiti v Ljubezni do Boga in v dejavni Ljubezni do sočloveka ter skrbi za zaupano nam stvarstvo.

Naj na tem mestu od 25-tih obsežnih knjig in vrste krajših spisov Lorberjevega dela omenimo le „Veliki Janezov Evangelij“ in „Jezusovo mladost“. V „Velikem Janezovem Evangeliju“ imamo v skladu z biblično obljubo v Jan 14,26 podroben opis Jezusovega poučevanja in delovanja. Hkrati smo priča in sami slišimo tudi tiste poučne pogovore, ki jih je Jezus lahko vodil le v krogu svojih zrelejših apostolov in prijateljev in ki, kot tudi nekatere ozdravitve, niso bili določeni za kasnejši zapis v bibličnih evangelijih. Knjiga v desetih zvezkih tako rekoč predstavlja „avtentično dolgo različico“ bibličnega Janezovega evangelija, katerega kronologiji sledi, ter je Srce in osrednji del Božjega sporočila po Jakobu Lorberju.

Jezusova mladost nas znova seznanja z že od zgodnjekrščanskih časov izgubljenim popolnim Jakobovim evangelijem (z izjemo kratkih fragmentov, ki so ohranjeni v „Berlenburški bibliji“). Izčrpno poročilo o Jezusovem spočetju in rojstvu, nadalje o s pomočjo Rimljanov uspelem begu družine pred morilcem otrok Herodom v takratno mesto Ostracine v Egiptu, njenem tamkajšnjem bivanju in vrnitvi v Nazaret – napisal ga je Jakob starejši, najmlajši sin Jožefa iz prvega zakona in Marijin pomočnik pri negi njenega otroka Jezusa – ter mnogo drugega je opisano tako, da se globoko dotakne naše Duše, nam posreduje občutek neposredne udeleženosti in nam da občutiti delček delovanja BOŽJEGA DUHA v otroku JEZUSU.

Glede na Lorberjeva preroška oznanila izpred 150-tih let je človeštvo trenutno sredi največjega notranjega in zunanjega preobrata v svoji zgodovini in v teh desetletjih preživlja zadnje, s človeškim napačnim obnašanjem, z vse večjimi naravnimi nesrečami in velikimi tehničnimi nesrečami zaznamovano, nadvse turbulentno obdobje (konec sveta in čas preobrata) pred začetkom nove ere, obljubljenega Kraljestva Miru JEZUSA KRISTUSA, v katerem bodo ljudje pustili, da oblast prevzame DUH NJEGOVE LJUBEZNI v njih samih.

Floating Retention - Cell
00:00 / 00:00