Sončna Vrata pripeljejo posameznika na pot Ljubezni in Modrosti. Kdor v sebi odkrije ta dva čudovita bisera lahko spozna skrivnost celotnega vesoljnega

reda, od najmanjših zakonitosti, pa vse do prasvetlobe večnega
ognja, kateri napaja vso Neskončnost. 

Onosmil Zlatobor

TRIJE DNEVI V TEMPLJU  

»Nočni posvet Templarjev«

 

1. Gospodarji templja pa niso imeli tako mirne noči, kajti Jaz sem hotel, da je ta samovšečna in gospodovalna zvrst ljudi morala doživljati vse polno tesnob in glavni duhovnik od same žolčnosti, jeze in bojazni ni mogel zaspati, kajti nadvse ga je težilo, da me je rimski sodnik povabil s seboj kakor nekega spoštovanega gosta. Kar naprej je pošiljal svoje prisluškovalce v ostajo, da bi ga obvestili o temu, ker bi se mi morda med seboj pogovarjali. Ampak mi se sploh nismo pogovarjali.


2. Zato pa so bili templarji toliko bolj klepetavi med seboj in so se med seboj posvetovali, kako bi Me lahko naslednjega dne z najrazličnejšimi vprašanji zbegali in zmedli. Samo mladi levit, ki je bil določen postati samostojen farizej in predstojnik judovske shodnice je, ker je mnogo videl in skusil pri svojih verskih potovanjih, povedal zboru prav suho v obraz:


3. »S tem dečkom vsi skupaj ne boste prišli na konec. V Nazaretu sem izvedel prav čudežne stvari o njegovi zgovornosti in ni bilo učenjaka, ki bi tega dečka sploh celo kdaj koli zmogel v nečem prekositi! Čisto odkrito vam povem: Jezik tega dečka in nerazumljiva moč volje njegovega prijatelja sta dovolj mogočni, da bi pokorili ves svet! S tem dečkom smo si vtaknili mogočno uš v kožuh, katere se brez škode ne bomo zlahka znebili!                                              
4. Iz tega izhaja kot moje nepomembno mnenje tole: Pustimo ga pri njegovem mnenju, da je najbrž vsaj oni čudežni deček obljubljeni Mesija ali pa da lahko to sčasoma postane, saj bi potem lahko napovedi prerokov kazale nanj, kakor tudi na sedanji čas!


5. S kakršnim koli ugovorom pri njemu ne pridemo dalje - in bi ga razjezili s kakšno grožnjo ti bi bilo z mojega stališča celo nevarno, kajti o vsem je najpodrobneje obveščen in ne izgledajo mu tuje naše najgloblje tempeljske skrivnosti!


6. Človeka bi moral obsesti kar prebrisani lisjaki in sam Belcebub, če bi pričel odkrito klepetati o naših prav posebnih skrivnostih vpričo njemu zelo naklonjenega Simona in rimskega sodnika! Zato moramo biti v tej zadevi zelo pametni, ga pustiti pri njegovi vsebini pogovora, ga v njej raje celo podkrepiti, kakor pa ga hoteti odvrniti od njegove zamisli!


7. Kaj nam mar zato, če smo mi vsi stara pismoukovska načela že zdavnaj odvrgli čez krov v morje pozabe, z Mesijo ali brez?! Bodimo pametni in skozi to gospodujmo in ob tem je bolje zelo dobro živeti na račun slepe in neumne množice, kot pa si lastiti vso mogočo oblast, katere mi konec koncev celo nimamo, pri tem pa se požreti od najrazličnejših skrbi in strahov!


8. Že včeraj smo se z našo slabo precenjeno oblastno togostjo Rimljanu slabo prikupili in zgodba okoli Caharije nam lahko prinese še veliko nerodnosti! Kajti s pogani se sploh ni za šaliti. Če se bomo obnašali zjutraj samo malenkost grobo proti dečku – in že bomo tičali vsi v vreli pristno rimljanski godlji!


9. Zato bodimo prav zviti in prebrisani in popravimo našo včerajšnjo napako kolikor bo možno in rad stavim, da se bo Rimljan v celoti odrekel zgodbi okoli Caharije, drugače pa jo bo uporabil proti nam, kot ostro orožje. - Kako ocenjujete moj nasvet?«


10. Venomer budni nad duhovnik je dejal: »Ja, ja popolnoma se strinjam s teboj; tako bo sploh najbolje! Govor in odgovor moramo nuditi dečku, saj je to pravico drago plačal, te obvez­nosti se ne moremo kar znebiti! Samo menim, da mu zjutraj ponudimo drug izbor izmed nas, ki se bo v govorjenju bolje odrezal! - Kaj menite o tem?«


11. Mladi govornik je dejal: »Tega mnenja pa zopet nisem! Tuj izbor bi morali obvestiti, da bi prav razumel koga ima v temu dečku pred seboj, mi pa ga poznamo in vemo, kaj pravzaprav hoče! Zato mu bomo z lahkoto odgovarjali. Tuj izbor bi jutri stal pred dečkom, kot par mladih vprežnih volov pred goro in tudi pri najboljši obveščenosti mu ne bi znal odgovoriti.


12. Poleg tega moramo upoštevati še nekaj zelo pomembnega in sicer: od kje naj vemo, da se ne bi deček zapičil ravno v nas?! Morali bi priti, če bi Simon in rimski sodnik to zahtevala in temu obupno bistroumnemu dečku odgovar­jati, kar vse bi povzročilo, da se ne bi pred Rimljanom posebno dobro odrezali, saj bi se s tem izdali, da smo v boju z dečkom očitno potegnili krajši konec!


13. Ne želim in ne morem s takšnim mojim mnenjem postavljati veljaven predpis, ampak gotovo je, da moramo to kar sem pripomnil prav gotovo pričakovati, kar pa nikakor ni nekaj, kar bi si lahko želeli!«


14. Nad duhovnik je dejal: »Popolnoma se strinjam s teboj in tvoj dobri nasvet nam bo za vodilo; ampak, kaj ti, moj sin, pravzaprav meniš o temu, tako obupno premetenemu dečku?


15. Naj me sam Satan obsede! Mi, najvišji odličniki vse judovske dežele moramo doživeti, da nas pristni galilejski svinjski pastir užene v kozji rog do preko ušes! Pred takšnim najnižjim črvom pouličnega prahu moramo trepetati in se do skrajnosti napenjati, da bi se ga le olikano iznebili; ne, ne, kaj takega človeštvo ne pomni!


16. Povej mi že, kaj misliš o temu pobiču! Kako in kdaj si je lahko ta pobič v starosti dvanajstih let, pridobil takšno popolno učenost?«


17. Mladi govornik je odvrnil: »Dragi, za velikim duhovnikom najvišji zapovednik in dobrotnik! Nekaj takega v Galileji sploh ni novost. Vsi v Galileji se ukvar­jajo s trgovino, pri tem srečujejo vse narode sveta in si pridobivajo izkušenj vseh vrst in zvrsti na tisoče. Naučijo se različnih jezikov in občujejo z Grki, Ar­menci, Egipčani in še s celo kopico drugih ljudstev. Zato je tudi razumljivo, da neredko srečujemo v mestih in trgih in vaseh Galileje otroke, katerih pronicljiv razum mora vse nas, kar nas pride iz Jeruzalema, kar najbolj začuditi.


18. Jaz sem, kakor je znano, sam rojen v okolici Nazareta in sem bil s celotnim Pismom v mojem dvanajstem letu bolj domač, kakor pa sedaj, ko sem že marsikaj pozabil, in poleg tega še s celo drugo množico zapisov in zadev. Zakaj ne naš svetlo kodrasti deček? Mene njegova bistrost ne preseneča prav močno, čeprav je zelo pronicljiva.«


19. Nad duhovnik je nadaljeval: »Ja, to seveda ne bi bilo pri zgodnjem šolanju nekega nadar­jenega dečka nič posebnega; ampak kako pride Pismo, edino pristno shranjeno samo v svetišču templja in iz katerega smejo brati poleg velikega duhovnika samo še nad duhovnik in pismouki, v roke teh ljudi?«


20. Spregovoril je mladi govorec: »Najvišji zapovednik, to ne drži več, odkar so Rimljani zavzeli našo državo! Osvajalcu smo morali dati na vpogled vso opremo iz templja in vse knjige templja, potem so tri dolga leta od vsega in vsakega najtočneje prepisovali.


21. In sedaj kroži med Rimljani in Grki že kar precejšnja množica takšnih popolnoma točnih prepisov v vseh jezikih tako, da se jih lahko kupi že za malo srebrnikov v vsakem poljubnem jeziku. Ker pa je tako, kako pa naj bi bilo težko srečati nekega dečka iz Galileje z nadarjenostjo pis­mouka non plus ultra?«


22. Odgovarja nad duhovnik: »Ti mi pa še upadaš z rimskimi besedami in veš pri tem, da sem smrten sovražnik vsega kar je rimsko! -Kaj pa pomeni izraz »non plus ultra«?«


23. Ogovori mladi govorec: »Najvišji zapovednik, kot Galilejec sem vešč poleg hebrejščine še grškega, kakor tudi rimskega jezika, prav tako razumem še sirijsko, kaldejsko, armenijsko, perzijsko in staroarabsko, kar kot poslanec moram razumeti - in tako se mi dogaja v teku govora prav lahko in pogosto, da se mi nek tuj jezik, kakor sam od sebe, vrine v usta!


24. Izraz ‘non plus ultra’, pa je med nami Judi zaradi svoje strnjenosti in izrazne moči že tako ukoreninjen, da se ti zdi že prav pošteno težko uporabljati razvlečene in dolgočasne hebrejske izraze. Pravzaprav to pove toliko kot: Takšen deček je torej tako zelo ‘nepresegljivo’ seznanjen z vsem Pismom.«


25. Spregovori nad duhovnik: »Že dobro že dobro, nič zato, samo iz lahko razumljivih vzrokov nisem prijatelj Rimljanov in zaradi tega tudi njihovega jezika, ampak pustimo to ob strani in ti mi povej, kar ti je sploh znano o onem čudežnem dečku iz Nazareta čigar očeta poznam, kakor tudi njegovo mati!«


26. Reče mladi govornik: »Ja najvišji zapovednik, to je zelo občutljiva točka! Mislim, da sem ga videl pred nekaj leti in sicer v družbi večjih dečkov, ki so si bili medsebojno bolj podobni, kot so si bratje dvojčki. Rekli so mi sicer, ta in takšen in tisti naj bi bil, ampak ker so se dečki med seboj kar naprej zelo živahno prerivali, mi je bilo nemogoče si pravega med njimi temeljito ogledati! Torej sem ga videl in kljub temu ga nisem videl!


27. Naš deček, ki nam sedaj prireja hudo uro je bil takrat čisto zagotovo tudi v tej družbi, spremljal pa ga je njemu zelo podoben deček in sicer - kakor se mi zdajle zdi - s še resnejšim izrazom, ki ni veselo poskakoval, precej je izgledalo, kakor da sta oba dečka obenem vodji ostalih, ki so se gibali na videz povsem po njuni volji.


28. Kakšno igro pa naj bi to pisano vrvenje dečkov pomenilo, nisem dojel, kajti poprej nisem še nič podobnega videl. Vse skupaj ni delovalo nenačrtno, kajti po daljšem opazovanju ni bilo mogoče prezreti nekakšne urejenosti. Kaj pa je predstavljala, pa mi ni znal pojas­niti nihče od tistih, ki so bili z menoj vred prisotni. Rekli so samo, da se dečki vedno na takšen način zabavajo, kakršnega poprej v Nazaretu ni še nihče videl; ampak nihče ne razume, kaj naj bi takšna tuja zabava pomenila!


29. To pa bi bilo že tudi vse, kar sem sam izvedel o tistem dečku. No, o tistem dečku so mi pripovedovali prav zelo izjemne stvari, ki mejijo že kar na naj­neverjetnejše! Vse to vam ponovno pripovedovati, bi zah­tevalo najmanj deset dni, zato vam povem čisto na splošno:


30. Tega ali bolje onega čudežnega dečka ubogajo dobesedno vse naravne sile ja, celo Sonce, Mesec in vse Zvezde so se v trenutku upognile njegovi volji, saj mu je bilo treba samo hoteti in Sonce in Mesec nista več sijala. In na kar je poln resnobe dejal Soncu ali Mesecu: »Sveti naprej!«, je bila svetloba takoj zopet tukaj.


31. Slepe od rojstva dalje je ozdravljal samo s svojo besedo tako temeljito, kakor, dobro vidi mačka, ki tudi v najtemnejši noči z lahkoto ugleda svoj plen.


32. Dečku iz družbe njegovih soigralcev, ki je poln objestnosti splezal na ogrodje strehe, strmoglavil in obležal mrtev, razbit, je pred očmi mnogih gledalcev s svojo golo besedo vrnil življenje tako, da je ponov­no oživljeni in vseh ran zaceljeni deček stal tako jedrnato zdrav in živahen pred njimi, kakor da ga nikoli ne bi srečalo karkoli zlega. Res je sicer nato čudežni deček od smrti obujenega fantka zelo resno pokaral, naj ne bo v bodoče nič več tako objesten in neubogljiv, saj mu drugače ne bi več pomagal.


33. Sploh se je govorilo o čudoviti spodobnosti in o modrostni moči govora tega dečka, samo nekaj pa je izzvenelo svojevrstno: On, čudežni deček, namreč nikoli ne prosi nikogar za karkoli in če mu kdo kdaj kaj da, se za to nikoli ne zahvali! Vedno naj bi bil zelo resen, pogosto ga vidijo moliti, tudi na skrivaj jokati, vendar nasmejati se nikoli!


34. To bi bilo na kratko vse pomembno, kar sem izvedel o tistem čudežnem dečku, kaj več mi ni znanega, kako in s kakšnimi sredstvi pa ta deček dela takšne čudežne zadeve, to presojati pa je visoko nad ravnijo mojega znan­ja in moje nadvse omejene modrosti - to storite kar vi starešine in modri predstojniki templja, moj govor je končan!«


35. Spregovori nato vrhovni duhovnik: »S katero drugo močjo, kakor s tisto, poosebljenega Bel­cebuba?! Bog nikoli ne deluje čudežno po otrocih in nagajivih mulcih, ampak samo skrajno redko po pobožnih, njemu popol­noma vdanih in po letih dozorelih možeh, kakršni smo mi! Če pa počne v Nazaretu dvanajstletni deček takšne reči je jasno kot beli dan, da se lahko nekaj takega dogaja samo s pomočjo Bel­cebuba - to je moja presoja, kdor zmore dati kakorkoli drugačno pa naj vstane in jo pove!«


36. Dvignil se je eden od starešin in dejal: »Po mojem mnenju ti pripisuješ Belcebubu le malo preveč moči! Strogo med nami povedano je Belcebub brez nadaljnjega samo prispodobna osebnost, popolni pojem vsega zla in slabega kar si človek predstavlja, kar pa leži samo v izprijenosti človeškega hotenja.


37. Da lahko z usklajenim delovanjem v skupnosti mnogih ljudi, ki se vsem dobrim zakonom posmehuje, nastane tako imenovan Belcebub, ki od tu dalje ne dovoljuje v njej nastati nič več dobrega, je že dolgo do sitega znano. Kajti tako hudoben duh je enak dahu kuge za spodob­nost in stalno zastruplja srca ljudi, ki živijo v takšni skupnosti, ki se sama po sebi in v sebi nikoli ne more poboljšati.


38. Ampak tudi tu ni krivec gotovi duhovno poosebljeni duh hudobnega duha Belcebuba, temveč popolnoma napačna in zato slaba vzgoja otrok od zibelke naprej. Takšni ljudje nimajo predstave o vsemogočnem in najmodrejšem Bogu, temveč, zaostajajo tudi v drugih vedah in znanostih nebes­no daleč za izobraženimi ljudstvi in jih zato morejo slednji kmalu z lahkoto premagati.


39. Če pa sedaj opazujemo izredno izobraženost dečka o katerem govorimo, njegove nadvse pobožne in temeljito izobražene starše in če upoštevamo njegov izreden smisel za dobra dela, potem vsaj meni ne pride niti v najslabših sanjah na misel trditi, da je takšen deček v popolni povezavi z močjo poglavarja vseh hudičev, ki ne bodo nikdar sposobni v sebi spočeti en kalček kančka svetle misli!


40. Ali je po naši predstavi sploh kdaj možno s popolno hudobijo doseči nek, vsaj na videz dober namen? Vsaj meni je to še do danes popolnoma nez­nano! Morda kdo med vami ve ali so do dna pokvarjeni ljudje že kdaj storili eno dobro in hvalev­redno dejanje? Je sploh možno z najhudobnejšimi in vsega zaničevanja vrednimi sredstvi dokazljivo doseči kaj resnično dobrega?


41. Če pa stori naš čudežni deček z močjo svoje volje, ki je za nas seveda nekaj popolnega nedoumljivega, samo vsa najboljša in veličastno plemenita dejanja, s trajnimi odličnimi pos­ledicami, kako bi bilo sploh mogoče, da bi pri tem uporabljal najbolj izprijena sredstva?! O tem vas prosim za sprejemljivo razlago!«


42. Več starešin in pismoukov se je strinjalo z govornikom - samo višji duhovnik in njegovi, ne ravno številni pristaši, ne. In višji duhovnik se je dvignil in nagovoril branilca čudežnega dečka:


43. (Višji duhovnik:) »Glej, iz tvojega govora povzemam, da s smiselnim govorom zanikuješ Belcebubovo osebnost in prav tako osebnost njemu podrejenih hudičev! Če hočeš s tvojim govorom obdržati prav, potem mi tudi razloži na tvoj način, kdo se je boril na gori Nebo z nadangelom Mihaelom tri dni skupaj za Mojzesovo telo in povrhu vsega še zmagal!


44. Kdo je bila sijoča pojava, ki se je smela upati pred Božji prestol, da bi si izprosila dovol­jenje pretipati čvrstost očeta Joba? Kdo je bil Evina kača? Kdo je bil Savlov hudobni duh, katerega je deček David prepodil z zveni svoje harfe? Dalje imamo še mnogo podatkov v pismu, posebno pri Danielu, ki često oznanja velikega zmaja in veliko babilonsko kurbo! Kako boš vse to ti, ki si pravzaprav posvetni modrijan, razjasnil na tvoj način?«


45. Odgovoril je prejšnji modri starešina in pismouk: »To bi bilo zame prav lahko delo, ko bi le bil imel tvoj razum tisto stopnjo izobrazbe, ki je potrebna za razumevanje, tako pa tvoja popolna razumska noč ne more dojeti tako svetlih reči. In tako bi jaz samo nekemu gluhcu in slep­emu zaman držal pridigo, ki bi bila brez učinka - in zato te bom pustil pri miru!


46. Tisti pa, ki me hočejo in morejo razumeti so me razumeli že poprej. Trmoglavcu držati pridigo pomeni isto, kakor položiti kamen v vodo v upanju, da se bo omehčal. Mar nisi nikoli bral veliko Kabbalo, ki je delo nekega velikega duha? V njej se odvija obsežna razlaga prispodob med govorjenimi in pisanimi orisi in resničnostjo, katero predstavljajo!«


47. Reče nad duhovnik: »Majhno pač, veliko pa ne!«


48. Spregovori govornik: »Potem mi je nemogoče pogovarjati se s teboj, kajti mala ima drugega pisca in ni vredna biti imenovana tudi najslabši izvleček iz stare, velike!


49. Pred Bogom ne obstajata Satan in Hudič in s tem tudi ne karkoli hudobnega, kajti njemu so poslušne vse moči in sile in nobena ne more delovati izven njenega kroga.


50.  Mar ni ogenj osnovna ses­tavina sile, ki vsebuje v sebi zlega in rušilnega v največjem izobil­ju? Je zato Satanov izdelek kadar uniči cela mesta, jih spremeni v mrtev pepel, če se je razdivjal zaradi hudobnega namena, bi rekel, ljudi ali zaradi njih kaznive malomarnosti?


51. Mar tiči Satan v vodi, ki utopi ljudi in živali, kadar padejo vanje? Mar tiči Satan v kamnu ali v višavju gora ali v strupenih živalih in rastlinah ali na kratko v vsem, kar nam ljudem more prinesti pogin pri nesmiselni uporabi? - Glej, vse na tej zemlji in v njej je lahko polno blagos­lova, ampak istočasno tudi polno prekletstva. Odvisno ali jo človek uporablja modro ali neumno!


52. Kaj je bil potemtakem ta slavni boj nadangela Mihaela s Satanom za Mojzesova truplo?


53. Tisti pobožni del Judov, ki je častil Mojzesa kot nekakšnega Boga, je misli, da Mojzes tudi po svojem mesu ne bo umrl. Kajti rečeno je: Tisti, ki Božje zakone strogo upoštevajo, ti ne bodo umrli, ampak bodo živeli dalje, enako kot prej in njih meso ne bodo zglodali črvi!« Mojzes pa je kljub temu na koncu oslabel in umrl kot vsak drug človek.


54. Bila pa sta med Judi en modrijan in en zdravnik.


55. Modrec je dejal: »Ponesite truplo na vrh nekega visokega hriba, kjer vejejo najčistejše življenjske sapice in Mojzes bo zopet oživel in vodil svoje ljudstvo v obljubljeno zapriseženo deželo!«


56. Bolj razumni zdravnik pa je dejal: »Nobeno telo, katerega je duša zapustila, ne more ponovno zaživeti!«


57. Modrijan je odgovoril: »Če Mojzes na vrhu gore v treh dneh ne oživi, ampak ostane mrtev, potem je tvoja zmaga nad menoj in mojo vero in jaz bom tvoj suženj vse moje življenje!«


58. Zdravnik pa je dejal: »Vnaprej vem, da bom zmagal, ampak zato ti ni treba postati moj suženj, temveč bom jaz ostal kar sem in ti kar si, in uvidel boš da knez ali moč smrti svojo žrtev obdrži in jo nikoli več ne izpusti.«


59. In tako so Mojzesa z velikimi slovesnostmi odnesli na vrh gore Nebo. Mnogi tisoči najodličnejših Izraelitov so spremljali truplo in ko so z mnogo truda dosegli vrh gore, so izpostavili Mojzesovo truplo prostim življenjskim sapicam in tri dolge dni so nad njim preizkušale vse možne duhovne snovne oživitvene poskuse, vendar vse zaman: oko velikega preroka se ni več odprlo.


60. Nato je četrtega dne spregovoril modrijan popolnoma ogorčen pred ljudstvom: »Oglej si ti božje ljudstvo Satanovo moč! Tri dolge dni se je Mihael (moč neba) bojeval s Satanom, (moč smrti) za prerokovo telo in Satan ga je premagal; Ampak zato je dejal Mihael: »Bog te bo zaradi tega sodil!«


61. To je bil govor ljudstvu čeprav prispodobno (simbolično) sicer, vendar nujen in pravzaprav v svojem bistvu tudi zelo resničen.


62. Ko je potem zdravnik v varni samoti na štiri oči govoril z modrijanom in ga spomnil, da imel prav, je dejal modrec:


63. »Žal imaš prav. Vendarle je žalostno za nas ljudi, da Jehova tudi pri svojem največjem preroku ni naredil izjeme in ga na koncu kakor vsako navadno žival zadušil in ubil! Lahko bi obdržal Mojzesa čilega in zdravega in s tem pokazal ljudstvu, da nad njegovim skozi in skozi posvečenimi Satan nima več moči.«


64. Zdravnik pa je odgovoril: »Ne sodiš Jehove pravično! Glej, in on je v naprej zarisal pot vsemu mesu in njegovemu Duhu: pot mesa mora biti popolnoma obsojena, da bi bila pot Duha večno prosta.


65. Med tem, ko sta se oba med seboj tako prerekala je nenadoma stopil med njiju Mojzesov Duh in povedal »Mir z vama! Božji red je nespremenljiv, in vse kar on stori, je Dobro! Četudi telo umre, pa vendar ne umre Duh. Držite se zakonov in ne prepirajte se okrog mojega telesa; Kajti jaz, Mojzes, živim naprej v večnosti, pa čeprav bi moje telo, katerega sem nosil, tisočkrat umrlo!«


66. Nato je duh izginil in oba sta se pobotala.


67. No, moj dragi brat po Abrahamu, Izaku in Jakobu, kaj meniš k temu? Kje je tvoja Satanova osebnost? Kajti, kar sem ti sedaj povedal je gola zgodovinska resnica in tista, zapisana v knjigi je samo prispodoba dana - kakor vsa tovrstna sporočila - v pesniških verzih, katere moramo razumeti v resničnosti samo s pomočjo znanosti prispodob. - Kaj meniš k temu ti, ki si sam pismouk?«


68. Odgovori višji duhovnik: »Ja, ja, marsikaj govori za to in tudi dobro se sliši, ampak kljub temu počiva na verovanju in onkraj njega ni možen dokazljiv vzrok. Najbrž bo res kaj na tej stvari, kajti če bi temeljilo izključno na verovanju, potem je končno že skoraj vseeno kaj verjamem - in nekaj naravnega je vendar lažje verjeti kot nekaj nadnaravnega. Končajmo s tem! Noč je mimo in v govorilnici nas že pričakujejo!«


69. Spregovori mladi pol­-farizejec: »Sem pa res radoveden, kako se bo danes zadeva obrnila! Ampak samo to vas bi rad prosil, v naše lastno dobro: upoštevajte malo moj nasvet kot pameten zaradi Rimljanov, kajti v resnici ni toliko pomembno, kaj mi med temi štirimi stenami sprejemamo vsaj kot navidezno polovično resnico, kaj ta deček pravzaprav v resnici hoče, kajti drugače si bomo naredili iz Rimljanov še večje sovražnike, kakor so nam že brez tega!«


70. Odgovori višji duhovnik: »Bodi brez skrbi, sin moj! Kar je sploh možno storiti tega ne bomo izpustili, kajti danes poznamo naše stališče očividno bolje, kakor pa smo ga spoznavali včeraj.«


71. Po teh besedah je prišel nek tempeljski služabnik in oznanil­ kakor običajno v najglobljem strahospoštovanju - da so rimski odposlanec z dečkom, Simon iz Betanije in še številni gospodje z njim že v dvorani.

Jakob Lorber: TRIJE DNEVI V TEMPLJU (str. 35 - 45)

V teh objavah nam GOVORI ON, ki je VSE, ter EDINI Preusmiljeni in Predobri

Ljubeči OČE in ni drugega OČETA oziroma JEDRA okoli katerega kroži vso

obstoječe neskončno Stvarstvo, mi pa smo Njegovi prvi Ljubi OTROCI,

katere nas je iz Središča OČETOVEGA SRCA, Večna USMILJENA

 LJUBEZEN odkupila s hudimi bolečinami in krvjo na križu, 

ter nas Potrpežljivo Čaka z vso TOPLINO SRCA, v Svoj

 SVETLOBNO Večni OČETOVSKI OBJEM. AMEN! 

Onosmil Zlatobor